Odpravimo po avtocesti proti Arji vasi, z obveznim postankom že na prvi bencinski črpalki: za nekatere paninčki, za druge čikpavza, skoraj za vse pa borovničke za korajžo. Nadaljujemo po navodilih, ki nam jih je dan prej posredoval Tadej s Kivija. Izvoz za Velenje, Slovenj Gradec ... zavijemo z avtoceste in imamo občutek, da smo že nekam prišli. Telefonski razgovor med našim Matejem in Kivijevim Matijo pa to upanje ugasne. Matija razloži, da imamo »še ¾ ure do Slovenj Gradca in potem še ¾ ure do Črne«. No, OK, bo že – saj se nekako še držimo terminskega plana: ob 11:30 je napovedan zbor pred hotelom v Črni. Pot pelje skozi Velenje (moj prvi obisk tega mesta), do table »dobrodošli na Koroškem«, pa naprej, naprej in naprej … proti Slovenj Gradcu.
Brez wc-pavz seveda ne gre. Peljemo se mimo Slovenj Gradca – zdaj smo pa res že nekam prispeli! Na Koroško! Tadejeva navodila končno pridejo malo bolj v poštev. Metka kot moj kopilot jih pridno preverja in usmerja vožnjo … in je po vseh teh prevoženih kilometrih še vedno šele pri drugi vrstici navodil! Očitno nas čaka še »en kos« poti.

Cesta zavije v dolino in začnejo se ovinki … pridemo do znanega kraja Ravne na Koroškem, pa še ni dovolj – naprej, naprej … Tadej po telefonu zaskrbljeno preverja kje smo. Razložim mu, da smo »nekje tu okoli« in da upam, da bomo kmalu v Črni. In res - po še pol ure vožnje končno prispemo v Črno: izgleda kot majhno mestece na koncu doline in sveta. Pred hotelom nas čakajo Kivijevci in preganjajo čas s kavo (pivom, aperitivi itd).

Začnejo se priprave na adrenalinski dogodek dneva: kolesarjenje po rovih opuščenega rudnika. To je nekaj novega, nekaj zanimivega! Kolesarji se začnejo pripravljati: izbirajo kolesa, čelade, dodatno opremo in se odpravijo proti rudniku.  
Pet nas je, ki ne gremo kolesarit, ležerno nadaljujemo s kavico in drugimi pijačkami in nam prav nič ne manjka. Kasneje se odpravimo na »izlet« po mestu, ki seveda ne traja več kot pol urce.

Počasi začnejo nazaj kapljati prvi, najbolj hitri kolesarji. Izraz na njihovih obrazih pove, da tura ni bila najbolj enostavna, to potrjujejo tudi ostali, ki prikolesarijo kasneje. Preden se odpravimo naprej – na napovedani piknik na Pikovem (eden od okoliških hribov) – moramo čakati na Tivo in Boštjana, ki sta omagala pri bencinski črpalki … premagala ju je žeja! Končno tudi onadva prispeta in gremooo na Pikovo!! Pot je strma, prašna in dolga. Danes so vse poti nekam dolge. Prispemo k koči in cerkvici. V koči že čaka pokrita miza in topel bograč – njam, njam. Po prvem okrepčilu se nekateri odpravijo ogledat cerkvico, drugi igrat odbojko, tretji počivat. Tomi in Boštjan v cerkvici preizkusita svoje znanje igranja orgel – in se še kar nekako izkažeta. Kasneje pa se začne pravi »beach voley« boj Arctur - Kivi. Obe ekipi se borita do zadnjega diha, ne manjka atraktivnih padcev, smeha tudi ne. Super se zabavamo! Vseeno pa moramo na koncu Arcturjevci priznati premoč Kivijevcem ... bravo Kivi -  ampak premoč priznamo samo v odbojki, hehe!  

Po tekmi nas povabijo na pečenega jančka ... ura se bliža 20h in meni je po celem dnevu kar dovolj, zato se s kopilotko Metko počasi odpraviva proti domu. Do Ljubljane peljeva tudi prevajalko Martino. V Ljubljani Martino »zamenjava« za Neli, ki se z nama pelje do Potoč. Občutek imam, da se današnja pot kar noče  končati …

Končno prispemo na Primorsko. V Potočah odloživa Neli, v Dornberku odložim še Metko. Opolnoči končno lahko rečem »ljubo doma kdor ga ima« in se vsa utrujena po hitrem postopku odpravim spat!

Dan je bil naporen, zanimiv, igriv – vsekakor za ponoviti druženje z našimi partnerji Kivi Com!

Zapisala Martina, slike je prispeval pa Boštjan.

Tadej

12.06.2007 | 10:10

he, he... pa so le Primorci prišli enkrat na Koroško spoznavat vse lepote. Bo treba ponovit, ker tokrat ste videli le mali košček celotne ponudbe :)