Motorje smo pognali v sredo, 20. junija 2007. Poleg naju sta bila na drugem motorju še par iz Celja ter na tretjem en Tunizijec ter še spremljevalec našega vodiča.




Naš vodič se je pa odpravil z avtomobilom, kjer je tovoril zadostne količine vode in goriva. Zanimivo je, da naš vodič ne zaupa Tunizijskemu gorivu, nabavlja ga pri lokalnem preprodajalcu in sicer zgolj najboljšega, Libijskega.


Pot nas je vodila najprej prek Djerbe in iz Djerbe na celino z manjšim, precej zjahanim trajektom. Nato smo se zapeljali po celini, ki je, tako kot celotna Tunizija, peščena in dokaj enolična. So pa majhna mesteca, v katerih smo se ustavili, da smo napojili sebe in motorje, zelo živahna, ljudje capljajo sem ter tja, ženske so kakopap popolnoma zavite - arabski svet pač. Hecno je videti stare Peugeote (504 in podobno), s kasoni, kjer tovorijo vsega in svašta - od majhnih kamel, ovc, do lubenic in raznega ostalega življa.

Cesta nas je nato vodila mimo Matmate, kjer me je pokrajina s trogloidnimi podzemeljskimi hišami popeljala v čarobni svet sage Star Wars, saj je okoliško pokrajino, filmsko poimenovano Tatooine, Gerge Lucas uporabil za glavno izhodišče celinskega dogajanja v nekaterih delih njegove fenomenalne in brezčasne sage.

Počasi smo se približevali Sahari, po robu delno poraščene, povsod naokrog ravne pokrajine. Ekstremne temperature; 50 stopinj celzija v senci in 80 na soncu je še dodatno izval Saharski veter, ki je v nas bruhal tako kot naša domača vipavska burja, s to razliko, da burja brije mrzlo, saharski veter pa dobesedno izžema kožo s sunki nadvročega zraka.

Približno 100 km pred ciljem, v zadnji postojanki, kjer so se s svojimi vizitkami obeleželi že številni svetovni popotniki, sem svojo Arcturjevo vizitko kakopak pustil tudi sam. Žal je ekstremna vročina terjala svoj davek - Pavel - voznik na drugem motorju je omagal in s svojo ženo nadaljeval pot v avtomobilu našega vodiča.



Po dobrih 300 km vožnje smo prispeli na cilj - majhno oazo sredi puščave - Ksar Ghilan. Okoli in okoli nas je obdajala neskončna puščava, obutki ob neverjetnem Saharskem doživetju pa so kar vreli v naših izmučenih telesih. Po nekaj urah počitka in hlajenju v majhem termalnem vrelcu sredi oaze smo se odpravili domov in okoli ene ure zjutraj prispeli nazaj na Djerbo.

Tomi Ilijaš

28.06.2007 | 09:53

Hej, krasne fotke in čudovit potopis! Se mi zdi kot da bi za trenutek tudi sam stopil na vroči saharski pesek... No, vseeno moraš biti ali mladoporočen ali osel, da seksaš na taki vročini ;-)) P.S. Bilo kuda, Arctur svuda!