'Človek ne more imeti vsega', je zelo star pregovor in tak je tudi kamp, ki smo si ga že drugo leto izbrali za skoraj tritedenski oddih. Ima super celodnevno senco , ima zdraven morje, ima zdraven  WC, nima lepih okroglih kamenčkov, so pa v kampu vseeno otrokom prijazne plažice, tako da smo bili vsi nekako zadovoljni, kar je tudi razlog, da smo se na otok Ugljan v kraj Sušica odpravili že drugič za povrstjo.

Ne bi rad pisal o tem, kako sem prvi teden poležaval se hodil iz sence hladit v morje in nazaj.
Po končani fizični in psihični aklimatizaciji je nastopil čas za kako aktivnost, ves čas sem nabiral kondicijo s šnorklanjem in vsakodnevnim preseganjem lastnih  rekordov kako globoko in za koliko časa se potopim pod vodo.

Prišel je čas za obisk potapljaškega centra. Ha, spet bo tam Joe iz Bologne, ki vodi center oz. je kar njegov lastnik. Lansko leto sva se kar dobro ujela, temu je pripomoglo moje znanje italjanščine in približno isti način humorja. Po drugi strani pa take neorganiziranosti, problematičnih čolnov in neprofesionalnosti še nisem srečal v potapljaških centrih. No, tudi to ima svoj čar, ko ti crkne motor sredi morja in ga preklinjaš, tolčeš pa njemu za še par zadnjih izdihljajev in na koncu pljuneš v roke, priveslaš do prvega priveza, počakaš neregistrirano Toyoto in se na njenem »kasonu« v neopremu voziš čez otok.



Že lansko leto smo se potapljali v kanalu med dvema manjšima otokoma (Rivanj, Sestrunj), ki se nahajata na zahodnem koncu Uglajana. Glavni problem tega potopa je zelo močan tok na površini, zato  je potrebno imeti nekoga  na čolnu, ki poskrbi, da je čoln vedno v bližini potapljačev. Pod vodo je tok šibkejši, ni pa konstanten, spreminja se s plimo in oseko.
Komaj sem čakal da se ponovno vrnem na to lokacijo, ki je trenutno pri meni zapisana kot najlepša, kar sem jih videl v Jadranu.



Proti sredini 35 metrskega kanala, se že na 15 metrih pojavijo velike skale,  polne pisane flore in favne. Skale so postale domovanje najrazličnejšim spužvam in koralam, po njih pa se pase nešteto raznih golih polžev. Najzanimivejši so beli goli polži s črnimi pikami, ki so dobili ime »dalmatinci«,. Verjamem, da je njihovo ime povezano s pasmo psov, ki nosi isto ime in seveda z lokacijo, kjer se nahajamo. Italijani jim sicer rečejo kravice, najdemo jih pa tudi v slovenskem morju.


Žal pa so iz kanala pred nekaj leti »počistili« vse ribe in to na način, ki mu otočani rečejo »ludar«. Na eni strani zaprejo kanal z mrežami, z druge strani pa z močnimi vrvmi tolčejo pa dnu,  da preplašijo vse ribe, ki bežijo naravnost proti postavljenim mrežam Ta način lovljenja je značilen samo za otoka Ugljan in Pašman, pravico do tega pa jim je dodelila Austroogrska monarhija, nato samo njim dovolila Jugoslavija in očitno so tradicijo obdržali tudi v novi Hrvaški. Tako na zelo učinkovit način počistijo cele kanale in zalive, mi pa še nekaj let čakamo, da se prikažejo kake male ribice in smo kljub nekaj 10 kil potapljaške opreme na sebi vsi srečni.

Na tej lokaciji smo se potapljali dvakrat in vedno je bila v naši bližini zasidrana ladja s katere so se v morje metali potapljači z enim samim namenov: priti na površje s čimbolj polno vrečo spužv in po možnosti nabosti še kako ribo, ki je po nesreči še ostala tam.

Ljudje smo od vedno izkoriščali naravo in dokler je vsakdo pobral kar je potreboval zase ni bilo problema, sedaj pa nekateri jemljejo, da si kopičijo zaloge in se počutijo močne in večvredne. Le koliko časa še?